»Potrpežljiv in usmiljen« je besedni par, ki se pogosto pojavi v Stari zavezi, da opiše Božjo naravo. Njegovo usmiljeno bitje se oprijemljivo odraža v tolikih dejanjih odrešenjske zgodovine, kjer dobrota prevlada nad kaznovanjem in uničenjem. Na poseben način tudi psalmi izpostavijo to veličastno Božje delovanje:
»On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem«
(Ps 103,3-4).
Božje usmiljenje ni nekaj zamišljenega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje.
V evangeliju beremo: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«
(Lk 6,36). Ta življenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom. Da bi bili sposobni usmiljenja, moramo torej najprej prisluhniti Božji besedi. To pomeni, da je treba ponovno odkriti vrednost tihote za premišljevanje Besede, ki nas nagovarja. Na ta način je mogoče zreti Božje usmiljenje in si ga privzeti
za življenjski slog.
»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). Če nočemo pasti v Božjo sodbo, ne smemo postati sodniki svojih bratov. Ljudje se namreč s svojo sodbo ustavijo na površju, medtem ko Oče vidi v globino.
Koliko hudega povzročijo besede, ko jih podžigata ljubosumje in zavist! Govoriti slabo o bratu, ko ga ni zraven, je isto, kot da bi ga postavili v slabo luč, umazali njegov ugled in ga pustili v zobeh opravljanja
. Ne soditi in ne obsojati pa pomeni, da znamo nabrati, kar je dobrega v vsakem človeku, in ne dopustiti, da bi moral ta trpeti zaradi naše pristranske sodbe ali zaradi našega domišljanja, da vse vemo.
Bodimo velikodušni do vseh, vedoč, da tudi Bog velikodušno deli svojo naklonjenost vsem nam.
Po: papež Frančiške – radio. Ognjise.si