Današnji evangelij nam predstavlja vsakodnevno življenje Jezusa s svojimi učenci. Med hojo v skupini je tudi sicer navada, da teče tak ali drugačen pogovor. Tokrat Jezus povprašuje »svoje bližnje« čisto po domače: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« Enako, kot kdaj mi povprašamo svoje prijatelje, kaj si kdo misli o meni, o nas, o našem delu … Zagotovo na nas, tisti ki niso vsak dan v stiku z nami, gledajo drugače kakor ti, ki ob nas preživijo veliko več časa. S temi slednjimi tudi živimo skupaj »na drugačen način« kot morda z ostalimi.
Dejstvo je: ko so učenci prišli tako daleč, da so Jezusa spoznali za Božjega Sina, kar se je zgodilo s Petrovo izpovedjo (Mr 8,27–38),
Jezus je »položil karte na mizo«. Naravnost jim je povedal, kakšna bo njegova pot; jasno pa jim je tudi povedal, kaj čaka tistega, ki mu na njegovi poti želi slediti še naprej. Jezus namreč razume svoje življenje kot pot, ki mu jo je Bog začrtal in jo mora prehoditi v poslušnosti Bogu.
Skupnosti z Jezusom ni mogoče ustvariti samo z mislimi in čustvi; z Jezusom je zares povezan le, kdor mu na njegovi poti sledi, kdor z njim stopa po tej poti. Kdor želi biti skupaj z Jezusom, ta mora biti tam, kjer je on, mora slediti poti, po kateri je on hodil pred njim.
Naj bo ta pot še tako strma, ozka in neprijetna in naj od tistih, ki Jezusu sledijo, še tako veliko zahteva, pa vendar samo ta pot prinaša človeku tisto, kar ga izpolnjuje in osrečuje – povezanost z Jezusom. Na tej poti je z nami in mi z njim; in on je Mesija, ki dokončno prinaša odrešenje; in on je Božji sin, ki nas vodi v otroški odnos z Bogom Očetom. Naše odrešenje je v tem, da nas nekdo osvobodi iz osamljenosti, izolacije.
Po: K. Stoc k, Jezus – veselo oznanilo