Zadnje dni svojega življenja na zemlji je Jezus pokazal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da ga ne vzpostavlja s silo, s prevratom in z orožjem.
Nekaj dni pred veliko nočjo je na osliču prijahal v Jeruzalem, in to na izposojenem. Lk 23,35–43
Pravi Izraelov kralj ne prihaja na konju, ki je simbol vojaške moči, temveč na oslu. Osel je vojaško neuporabna žival, kakršno so takrat imeli revni ljudje, zato je simbol miru in nenasilja. Ne stopa v tekmo z vojskami in silami tega sveta. Njegov prihod v Jeruzalem na osliču je simbol, da se odreka zemeljski moči.
Bistvo Kristusovega kraljestva se nam še bolj razodene na veliki petek, ko »Jezus Nazarečan, judovski kralj« umira na križu. To je njegov pravi prestol. Križ je najvišji izraz zemeljske nemoči, hrkati pa izraz popolnega zaupanja v Božjo moč.
Njegovo kraljestvo je »kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti, miru in ljubezni«. Zato je v tem svetu tako krhko in nenasilno kakor njegov kralj, ki jezdi na osliču ali visi pribit na križ.
Jezus Kralj ni bil revolucionar ali vodja vstaje, kakršnega so si mnogi Judje želeli. Za revolucijami ostajajo pogorišča in kri. »Veliki časi« puščajo za seboj velike kupe ruševin, je zapisal H. Hesse.
[stblockquote title=”” top_left=”” author=””]
Cerkev kot celota pa tudi posamezni kristjani so v stalni skušnjavi, da bi hoteli kraljevati. Pravo in edino kraljevanje pa je zanjo služenje Kristusu v ljudeh.
Toliko je kraljevska, kolikor je tudi njen prestol križ in
njeno kraljevo žezlo evangelij.
[/stblockquote]
Po: B. Dolenc, Sejalec na ozarah