Jezus nam ni naročil, naj bomo zvitorepe lisice, bodeči ježi ali strahopetni zajci. Jagnjeta naj bomo. Jagnje je prikupno, ne misli hudega, ni se ga treba bati. Malo zahteva, daje pa vse: volno, kožuh in meso.Ko nas Jezus pošilja kot jagnjeta med volkove, hoče reči, da evangelija ne smemo oznanjati in braniti s sredstvi, ki so lastna volkovom.
Nasilje naj premagujemo s krotkostjo, hudobijo z dobroto, izkoriščanje s pravičnostjo, laž z resnico.
Če se kdo spravi na nas z vsemi sredstvi, ki jih premore, bo to tem večji dokaz, kako je potreben našega pričevanja.
Po človeški pameti bodo volkovi imeli lahko delo. Pokazali bodo zobe in jagnjet ne bo več. Ali Jezus tega ne ve? Najbrž ve, toda očitno ne računa samo s človeško pametjo. Računa z Božjo močjo, ki se pokaže takrat, ko je oznanjevalec evangelija brez moči.
Kristjani se dandanes pogosto čutimo kako ovce med volkovi. Ničesar nimamo, na kar bi se mogli zanašati, nikogar nimamo, da bi povzdignil glas v našo obrambo. Kdo se zavzame za nas, ko si nas javno privoščijo ali pa se vedejo do nas, kakor da nas ni?
Naše župnijske maše sredi nedeljskih dopoldnevov se počutijo kakor nebogljen jagenjček med širokim naborom ponudb širom naokrog prav ob tej nedeljskih uri.
Vse številčnejše možnosti se pojavljajo, ki so kakor jate lačnih volkov, ki vztrajno odjedajo naša nedeljska evharistična slavja. Nič bolje se ne godi verouku sredi kopice obveznih in neobveznih predmetov in obšolskih dejavnosti.
Zgodovina pozna obdobja, v katerih so bili kristjani bolj volkovi kot jagnjeta. Ali so nam tista obdobja v čast in Cerkvi v blagoslov?
Po: p. F. Cerar