1 Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb.
– Horeb je ime svete gore v izročilih severnih rodov; južna izročila isto goro imenujejo Sinaj.
2 Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal GOSPODOV angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel.
GOSPODOV angel pomeni v teh starih besedilih, kakor kaže tudi nadaljnji potek pripovedi, Boga samega, kolikor se razodeva ljudem. – grm je gorel: to ni bil naraven vžig suhega grma, saj bi sicer grm hitro dogorel, temveč je ogenj tu znamenje Božje navzočnosti
3 Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« 4 Ko je GOSPOD videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.«
5 Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!«
6 Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga.
bal se je: v SZ je srečanje z Bogom doživetje strašnega tveganja, ki se ga človek kot grešno bitje boji, obenem pa je to milost, ki kliče v novo življenje
7 GOSPOD je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine.
Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med,
se cedita mleko in med: izraz, ki pomeni blaginjo, je znan že iz kánaanskih mitov. Pogosto je uporabljen v 5 Mz;
13 In Mojzes je rekel Bogu: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa mi rečejo: ›Kako mu je ime?‹ – kaj naj jim odgovorim?«
14 Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam.«
J[stblockquote title=”” top_left=”” author=””]AZ SEM, KI SEM: gre za nekakšno razlago Božjega imena, ki je zapisano v v. 15 (gl. op.). Skrivnostna je, kakor da Bog svojega imena ne bi hotel razodeti (prim. 1 Mz 32,30; Sod 13,18). Izjava je nekakšna besedna igra, ki Božje ime (JHVH) povezuje s hebr. glag. hajáh ‘biti, biti prisoten, postati’. Gr. ima JAZ SEM BIVAJOČI, kar je tudi najpogostejša razlaga te opredelitve. Bog je tisti, katerega bivanja nima ne začetka ne konca (prim. Raz 1,4.8). Novejše razlage pravijo, da sobesedilo bolj govori za naslednji pomen: Jaz sem tisti Bog, ki sem tu za vas, da vas rešim. Zdi se, da je stavek tako razumel prerok v Oz 1,9.[/stblockquote]
15 Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›GOSPOD, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod
[stblockquote title=”” top_left=”” author=””]GOSPOD je beseda, ki jo pišemo namesto Božjega imena Jahve (tradicionalno Jehova), ki je tu navedeno v hebr. Pribl. v 4. st. pr. Kr. je prišlo v navado, da svetega imena niso več izgovarjali, ampak so namesto njega uporabljali besedo ´adonáj ‘gospod’. Gr. ima zato dosledno kýrios, kar je prevzela NZ in večina prevodov SZ (gl. op. k 1 Mz 2,4b). V hebr. se je ohranila pisava štirih soglasnikov jhvh (»sveti tetragram«), ni pa mogoče z gotovostjo reči, kateri samoglasniki spadajo zraven. Krajše oblike kot Jah in Jahu so uporabljali v vzkliku halelú-jah ‘hvalite GOSPODA’ in kot sestavino v številnih lastnih imenih, npr. ´elijáhu ‘moj Bog je GOSPOD’ (Elija) ali jehošúa` ‘GOSPOD rešuje’ (Józue, Jezus). Po teoriji o »virih« E tu in P v 6,2 menita, da je Bog prvič povedal svoje ime, ko je poklical Mojzesa, pri J pa so Boga častili s klicanjem tega imena že zdavnaj prej; prim. 1 Mz 4,26. – to je v spomin name db. to je moje spominjanje; prim. Oz 12,6. Ob tem imenu se ljudje spomnijo, kdo je Bog, in s klicanjem tega imena Boga spominjajo nase.[/stblockquote]