Ali se nam ne dogaja, da ob vsej zaposlenosti in ihtavi dejavnosti pozabljamo na bistveno? Naši dnevi so izpolnjeni z neštetimi obveznostmi, naš rokovnik je prepoln in včasih v njem že zmanjkuje prostora, kamor bi vpisali naloge, ki nas še čakajo. Dnevi, tedni, meseci nam minevajo v zasopli naglici. Potem se pa kakšen večer nenadoma zdrznemo in zavemo, da smo ob vsem tem pozabili in zanemarili bistveno. Ugotovimo, da smo si vzeli premalo časa zase, za družino, za tihoto, molitev, predvsem pa za sočloveka, za obisk, na katerega je kdo spet zaman čakal.
Takrat se navadno vključi naš samoobrambni mehanizem. Takoj imamo pri roki vsakovrstne izgovore: »Saj nimam časa.
Toliko dela je.« Najpogostejše opravičilo! Kolikokrat nam prav pride! A če bi bili res
iskreni, bi morali oddati še eno kratko besedico: nimam časa zate. Kajti vsak dan imamo vsi zemljani do sekunde enak odmerek časa: 24 ur. Izgovor »Nimam časa« pomeni torej: Nekdo drug je zame pomembnejši, nekaj drugega sem postavil na prvo mesto. Toliko imam časa za nekoga, kolikor je tisti človek zame vreden.«
»Sin človekov je Gospod tudi sobote,« je rekel Jezus. To se pravi: Gospod in gospodar
naših delovnih in prazničnih dni, gospodar našega časa.
Nismo si sami izbrali, kdaj hočemo priti na svet, in tudi čas našega odhoda nam je neznan. Nekdo drug je gospodar našega časa.
V resnici ne potrebujemo več časa, ampak modrosti, da bi vse ure prav izrabili. Nekaj ur moramo prihraniti za stvari, ki niso ukaz in dolžnost:
za tihoto in zbranost, za igro in razvedrilo,
za ljudi ob poti našega življenja,
ki potrebujejo človeka.
Vsaka ura je kot košček njive, ki bi jo morali preorati in v brazde posejati ljubezen, take misli in besede, ki bodo obrodile dober sad.
Bogdan Dolenc, Sejalec