Zanesljivost in zvestoba v upravljanju zemeljskih darov je predpostavka za to, da bo človek dobro ravnal tudi z duhovnimi darovi Boga. Resnični Božji dar je zveličanje, je Bog sam, ki se v Jezusu daruje ljudem. »In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše« (Lk 16,12)? Dobrine, ki jih ima človek, ne pripadajo njemu. Pripadajo Bogu.

Tisto pravšnje, kar nam odgovarja, kar ustreza naši naravi, je zveličanje, ki nam ga daruje Bog v Jezusu.

Evangelist Luka vidi stvarnost tega sveta. Ne demonizira lastnine in denarja. Vendar pa zahteva socialno obnašanje. Kdor poseduje bogastvo, naj svoje imetje proda in da izkupiček ubogim. Jezusove zahteve so bile v prvi skupnosti učencev v Jeruzalemu uresničene. Tudi tu se preprosto ne pridiga o uboštvu, temveč o skupnosti dobrin. Darovi zemlje pripadajo vsem: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,44).

Evangelist Luka ne sledi nikakršnim romantičnim idealom uboštva, temveč mu gre predvsem za socialno obveznost lastnine in za deljenje lastnine, da bi imeli vsi dovolj. Ta ideal, ki ga je uresničila Pracerkev, si predstavlja evangelist tudi za njegov čas. To je ideal, ki nagovarja tudi Grke, ki Jezusove besede o prodaji vsega imetja prestavlja v položaj grških trgovcev in jim kaže pot, kako lahko – ne da bi se odpovedali svojemu poklicu – sledijo Jezusu ter v sledenju Jezusu najdejo pravo svobodo in resnično življenje. Sodobna teologija osvoboditve se upravičeno sklicuje na Luka. Lukovo sporočilo prevaja v naš čas. Svetovni mir bo v prihodnosti odvisen predvsem od tega, če bo uspela pravična izravnava dobrin. Tako je Lukov prevod Jezusovega sporočila danes karseda sodoben, ne le za etiko posameznika, temveč tudi za politiko ljudstev.

Zanesljivost in zvestoba v upravljanju
Označena na: