Anton Martin Slomšek je bil svetniška osebnost, se pravi osebnost z globokim izkustvom vere svojedobnega sveta, z razumevanjem za svet in z ljubeznijo do njega, s široko odprtostjo za navdihe Svetega Duha in s čutom za razpoznavanje znamenj takratnega časa.
Kot dušni pastir, vzgojitelj in narodni buditelj je skrbel za vse in služil vsem v pristni zavesti svojega poslanstva, v dialogu z vsem, kar je bilo takrat na pohodu, v odprtem sodelovanju za rast vere, slovenske besede, narodne osveščenosti, duhovnih, kulturnih in moralnih vrednost. Ni kazal poti, po kateri sam ne bi hodil. Ni nalagal bremena, ki ga sam ne bi nosil. Kar je govoril. Je delal. Kar je učil, je živel. Pri njem gre za harmonično osebnost s treznim presojanjem svoje sedanjosti in s preroškim uvidom v prihodnost.
Bil je svetniška osebnost z ekumenskim duhom, z globoko ljubeznijo do svoje in tuje svobode, s samostojnostjo v pokorščini in popolni predanosti Bogu, Cerkvi in človeku.
Izredne notranje moči, ki odseva iz Slomškovega življenja, ni mogoče razložiti drugače kakor z Božjim posegom v njegovo osebno življenje in z njegovo osebno svetostjo. To potrjuje prepričanje slovenskega ljudstva vse od Slomškove smrti do danes.
Narod, ki poraja svetnike, dokazuje, da je v svojih koreninah zdrav, saj se prav v svetnikih razodevajo vrline in duhovna moč vsakega naroda. To nas obvezuje, da ob blaženem Slomšku z vsemi močmi delamo za lastno versko, kulturno in narodnostno spopolnitev.
Po: F. Kramberger, Slomšek med nami živi, govori in raste