Veselje ima terapevtsko funkcijo. Človeka notranje ozdravlja, podari mu živost in veselje do življenja. Vodi ga iz osame, v katero ga je potisnil utesnjujoči strah – in ga pripelje do sodelovanja z ljudmi.
Po mnogih terapijah je Verena Kast, mednarodno priznana psihologinja, ugotovila, da lahko izkušnja veselja »povzroči odločujoči preobrat v življenju človeka«. Veselja ne moremo zaukazati. Pogosto se pojavi, ko ga sploh ne pričakujemo, in sicer takrat, »če se neki aktivnosti popolnoma predamo«. To je za terapevtko odločilni pogoj za izkušnjo veselja, »da se lahko neki dejavnosti, neki aktivnosti, nekemu trenutku popolnoma prepustimo«.
Vsak dan lahko doživimo na tisoče koščkov veselja: veselje ob lepem vremenu, ob lepoti narave, ob vsakem srečanju … Ko se veselimo, svojega veselja ne analiziramo, to bi bilo slabo. Toda drobnega dnevnega veselja bi se morali vedno zavedati; potem se bo v nas utrdilo pozitivno razmišljanje, ki bo na nas delovalo zdravilno.
Kdor takšne izkušnje drobnega veselja zanemari in jih ne vidi, ta se počuti »utrujen, neprespan, slabega zdravja in prenapet … V teh okoliščinah o sebi slabo misli, predvsem pa se čuti manj ustvarjalen in pameten od drugih«.
Čustvo veselja izžareva zdravilno moč. Vprašanje je, zakaj vedno bolj mislimo na svoje rane kot na vse lepo. Očitno so mnogi v svojem otroštvu izkusili, da so jih starši prej opazili, če je bilo z njimi kaj narobe. Tako se vrtimo okoli svojih ranjenosti, da bi dosegli naklonjenost okolice. Toda s to strategijo si ustvarjamo nenehno razočaranje, saj ne bomo nikoli našli dovolj naklonjenosti.
Prav zato je bolj zdravilno in bolj smiselno, da se gledamo v pozitivni luči. In ta pozitivni pogled je spomin na preteklo veselje ter poskus, da bi se tudi tukaj in sedaj veselili sebe in svojega življenja.
Anselm Grün, Veseli se življenja