Ker je Jezus vnel srci učencev iz Emavsa, sta še tisto uro odšla svojim prijateljem povedat, kaj sta slišala in videla. Ko so si učenci medsebojno pripovedovali, kaj so doživeli, je Vstali stopil mednje in jim je zaželel mir.
Pričevalska skupnost učencev je lepa podoba za Cerkev: to je skupnost ljudi, ki si pripovedujemo in pričujemo, kaj smo doživeli, kaj smo videli in spoznali. Eni pripovedujejo o osebnih izkušnjah, drugi se sklicujejo na izkušnje tretjih – kakor učenci v Jeruzalemu. Na svoji poti doživljamo vsi osebne izkušnje; če nam te odprejo oči in nam zagori srce, se srečamo z Vstalim. Za evangelista Luka se vstajenje zgodi takrat, ko se nekaj najgloblje dotakne našega srca, ali kakor je rekel Paul Tilich, kjer nas nekaj »resnično zadene«. To so vsakdanje izkušnje: pogovori, srečanja, pričevanja, kosila, sprehodi, skupno bivanje in evharistija.
Veliko se pogovarjamo in se srečujemo z ljudmi. Toda pogovor ostaja pogosto le klepet in naše srečanje le bežen kontakt z ljudmi. Kjer se resnično razvije pogovor, kjer pričujemo in drug drugemu odpiramo oči, kjer ob pogovoru začne goreti srce – tu se zgodi vstajenje, tu srečamo tudi Vstalega v podobi enega od svojih sogovornikov.
Anselm Grün, Izkusimo velikonočno veselje