Neizgovorjena pričakovanja in čakanje, da bo drugi nekaj naredil, da bo zakon zacvetel, so ubijajoča.
Prav tako tudi kuhanje mule; prepiri, nenehni očitki; ki razpraskajo rane, da še bolj skelijo,
in želja po tem, da bi hranili svojo sebičnost in na vsak način dokazali, da imamo prav.
Poživljajoče pa na zakon delujejo besede oprosti in odpusti, ki nemalokrat tako težko pridejo iz naših ust,
ter iskren pogovor.
Zakaj se ne bi mož in žena odprto pogovorila o svojih čustvih, o tem, kaj vsak od njiju v zakonu pogreša, česa si želi, po čem hrepeni?
Žal se zakonci pogosto ujamejo v zanko, da bo drugi že uganil naše želje,
če nas le ima dovolj rad;
neredko si ustvarimo podobo o tem, kakšen naj bi naš sozakonec bil,
in ga ne sprejemamo v tem, kar je.
Rešitev je v tem, da BI poklicali na pomoč takrat, ko doživljamo preizkušnjo?
Je morda za Gospoda kaj pretežko?
Človek, ki doktorira ali se uveljavi na dobro plačanem delovnem mestu, vzbuja v našem okolju veliko več spoštovanja kot tisti, ki si prizadeva biti dober zakonec in starš.
Javno mnenje ne ceni zvestobe v zakonu in vzdržnosti pred zakonom.
Rakasta rana današnjega časa je tudi razvajenost. Raziskave pa kažejo, da je 75 % zakonov rešljivih,
če bi se zakonci znova začeli spominjati zlatih časov, ko je ljubezen cvetela, ko sta bila pripravljena vse narediti za dobro drugega,
ko sta se več pogovarjala in so bile nežnosti in sočutje v razmahu.
Obnovimo jih s praznovanji obletnic skupne hoje in poroke,
z drobnimi pozornostmi,
z ogledom poročnega albuma, filma, ki je bil posnet na naš poročni dan.
Dajmo priznanje sozakoncu, pohvalimo ga in
naredimo sklep, kaj bomo danes naredili zanj.
Vsak v zakon daje tisto, kar nosi v srcu.
Kaj nosim jaz?
Vzgajam otroke, da bodo lahko okušali sladkost in izziv, ki ga nudi sveti zakon?
Dajem zgled, kako se poživlja ljubezen?
Pravi vzgojitelji bodočih zakoncev so namreč straši.
se osredotočamo na iskanje dobrega v sozakoncu
ter Bogu izročamo vse tisto, česar na njem ne moremo sprejeti.
Nenazadnje smo s poroko povabili Boga v zakonski odnos in zakaj ga ne bi Njega Troedinega Boga, OČETA SINA SVETEGA DUHA ZOPET IN ZOPET POKLICALI, DA OBNAVLJA V NAS SVOJO PODOBO.
»BOG JE USTVARIL ČLOVEKA PO SVOJI PODOBI, KO SVOJO PODOBO, MOŽA IN ŽENO GA JE USTVARIL…« (Knjiga stvarjenja GENEZA.)
Ognjišče 01/2014