Na cvetno nedeljo nam Cerkev bere poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti ali pasijon. Ob tem pretresljivem besedilu se je razlagalcem vedno postavljajo vprašanja, kdo je odgovoren za Jezusovo smrt: Judje ali Rimljani? Ali je jezus umrl zato, ker se je razglašal za Mesija, torej zaradi verskih razlogov, ali pa zaradi političnih, ker naj bi bil ščuval k uporu proti Rimljanom? Znanstveniki so ugotovili, da so Jezusa obsodili tako Judje kot Rimljani. Njegovo obsodbo je izzval nenavaden splet verskih in političnih razlogov. Najbolj neposredno odgovornost gotovo nosijo tedanji judovski voditelji, nikakor pa ne vsi takratni Judje, še manj seveda kasnejši judovski rodovi.
Še bolj temeljno vprašanje je, zakaj je moral Sin človekov sploh trpeti. Odgovor bomo našli, če pomislimo na Judovo izdajstvo, na Petrovo zatajitev, na Pilata, ki si umiva roke, na vojake, ki si pohlepno delijo obsojenčeva oblačila, na morilca Barabo in oba razbojnika. V njih se nam odkriva resničnost, ki je pripeljala Jezusa na križ: to je bila teža grehov vsega človeštva. »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les,« piše apostol Peter. »Zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij« (Iz 53,5). Za vsemi omenjenimi stojijo množice, ljudje vseh časov, stojimo tudi mi. Ko na cvetno nedeljo poslušamo pasijon in bralec zapre knjigo, pomislimo, da se ta zgodba pravzaprav še ni končala. »Nekdanji tožniki so mrtvi, priče so odšle domov. Sodnik je zapustil sodno dvorano. Toda Jezusov proces še vedno traja.« Tako končuje svojo knjigo judovski pisec P. Winter, ki opisuje te dogodke.
Jezusov sodni postopek še traja in se ponavlja v vsakem učencu in v vsakem človeku, ki trpi in je preganjan zaradi pravice. Obnavlja ga vsakdo, ki s odloči za greh in se s tem pridružuje vpitju množice: »Ne tega, ampak Baraba! Križaj ga!«
Nedeljska misel na radiu Celovec, 1991