V današnjem evangelijskem odlomku beremo takole: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (Lk 10,40). Zanimivo je, da je za Marto od vsega začetka jasno, kdo ima prav in kdo ne. Kdor veliko dela, ima zmeraj prav. Njena sestra, ki si preprosto drzne sedeti pri Jezusovih nogah in poslušati njegove besede, naj bi končno enkrat naredila nekaj koristnega. Toda Jezus da prav sestri: »Izvolila si je najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel.«
Marta in Marija sta dve strani v nas. Marija brez Marte bi bila zgolj pobožno kroženje okrog samega sebe, bi bila duhovni narcisizem. Marta brez Marije pa bi kmalu postala aktivizem, »vidno dokazovanje« z delom, s pomagajočo ljubeznijo do bližnjega, ki pa pogosto gre mimo potreb drugih. Tudi v nas je Marta najbrž bolje razvita. Ima boljše argumente. Tudi v nas je močnejši glas, da je treba narediti nekaj, na kar bomo lahko pokazali, iz česar bo nekaj nastalo.
Če si drznemo kot Marija preprosto iti v tišino in sedeti pred Gospodom, da bi prisluhnili temu, kar nam želi povedati, v naši notranjosti takoj zadoni Martin glas: »Naredi končno nekaj pravega. Toliko dela je. Kako lahko kar sedeš in tratiš svoj čas za molitev in meditacijo!«
V tem primeru se mora Jezus tudi v nas zavzeti za Marijo. Marija pusti Jezusa do besede. Zaupa mu, da ima povedati nekaj novega in pomembnega. Poznam veliko dobrih kristjanov, ki ne delajo le veliko, marveč skušajo sebi in drugim tudi v svoji pobožnosti kar naprej kaj pokazati. Molijo mnoge molitve, tudi na verskem področju opravljajo svoje delo, a Jezusu sploh ne dajo priložnosti, da bi prišel do besede. Saj vendar že naredijo vse, kar Jezus želi. Zanje šteje le to, da lahko opravijo kar največ molitev ali pobožnih dejanj, da bi se nato mogli ponosno ozre ti nazaj.
A to ni prava pot.
Opustimo Marto – pridružimo se kdaj tudi Mariji. Sedimo k Jezusovim nogam.
Po: Anselm Grün, Duhovne vaje za vsak dan