Po sv. Baziliju je človek čudno bitje. Ne ceni namreč tega, kar doseže. Če bi Bog vedel, da ne bomo zapravili milosti, bi nam jo dal takoj, tudi brez naše prošnje in molitve. Tako pa nas uči, naj prosimo pogostoma in veliko, da bi bolj cenili Božje darove. »Ne žalostite se torej – piše Bazilij – ne izgubljajte poguma, če ne prejmete takoj, kar prosite.«
Po mnenju Evagrija je vztrajna molitev najlažja metoda učenja nenehne molitve in kristjanovega prizadevanja, kako biti vedno z Bogom. In prav ta trenutek nam predočijo Apostolska dela v odlomku, ki smo mu prisluhnili: »Vztrajali so v molitvi.«
Vztrajati in si prizadevati, da si vedno povezan z Bogom; to je namreč cilj življenja, na katerega hitro pozabimo. Beda, preizkušnja, strah …, vse to nas uči vztrajne molitve in že to je lep rezultat. »Kaj bi moglo biti boljšega od pogovora z Bogom in dejstva, da smo pritegnjeni v najbolj notranji odnos do Boga.« Po: T. Špidliku
Ne samo da se človekovega življenja ne sme uničiti,
ampak ga je treba
z vso ljubečo pazljivostjo varovati;
življenje najde svoj polni smisel
v sprejemanju in
darovanju ljubezni.
(Janez Pavel II.)
Kristus je do dna poznal človekovo slabotno naravo, zato je storil ta nedoumljivi korak. Postal je kruh življenja, da bi vsak, kdor prihaja k njemu in veruje, ne bil lačen ne žejen. Kajti le vera lahko približa vso moč in učinkovitost hrane, ki ponese človeka v Božje življenje in bivanje. Kristus je z nami v sv. Rešnjem telesu, v katerem se posebej razodeva Božja ljubezen.