Božja beseda prinaša pouk o ponižnosti, o kreposti, v kateri mnogi današnji ljudje le težko vidijo vrednoto. Občutijo jo prej kot življenjski slog zlomljenih ljudi in kot »suženjsko moralo«, kakor se je izrazil filozof F. Nietzsche.
Prava evangeljska ponižnosti od nas ne zahteva, da bi skrivali svoje sposobnosti in odlike, še manj, da bi svoje talente zanemarjali. Ne nasprotuje pravi zavesti lastne vrednosti. Zahteva le, da priznam svoje temeljno odvisnost in obdarjenost od Boga, svoje meje in slabosti.
Najlepše se je Božja ponižnost razodela v Jezusu. Sam sebe je ponižal in postal pokoren vse do smrti na križu. Kot Učenik in Gospod je učencem umil noge in bil med njimi kakor tisti, ki streže. Prava evangeljska ponižnost je sklanjanje k sočloveku v služenju.
Ta duh ponižnega služenja tudi po krivdi kristjanov še ni prežel medčloveških odnosov. Komolčarstvo zastruplja te odnose na delovnih mestih. Zaradi pomanjkanja ponižnosti trpijo zakoni. Napuh, trma in vztrajanje pri svojem so smrtni sovražniki ljubezni.
Ponižnost pa je kot sončna toplota, ki tali cele ledene gore zamer in jeze.
Ponižnost rešuje mnoge zakone. Še več: zakon nastane iz ponižnosti. Vzljubiti človeka je dejanje velike ponižnosti. Stopiti moraš iz sebe in se približati drugemu kot berač. Z vsem svojim ravnanjem govoriš ljubljenemu človeku: daj mi sam sebe, potrebujem te, sam si ne zadoščam. Tako človek s slehernim vlaknom svojega bitja priznava, da si sam ne zadošča. Šele z dajanjem in sprejemanjem pravzaprav postane celota.
Po: B. Dolenc, Sejalec na ozarah