Jezus v Janezovem evangeliju pravi: »Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Če želimo biti oznanjevalci, če želimo, da imajo naše besede avtoriteto, moramo izgovarjati tiste, ki so nam bile podarjene, besede razodetja, ki so prekvasile najprej nas same in tako naša govorica ostaja povezana s konkretno življenjsko izkušnjo, in razumljivejša človeku, ki ga nagovarjamo.
Pogosto slišimo, da tiči vzrok krize vernosti v Evropi v sekularizaciji. Ob bolj natančni analizi pa se zdi ta členitev preveč preprosta. Še vedno vladata velika lakota po Bogu in hrepenenje po razodetju. Ljudje si srčno želijo, da bi jim bil razodet smisel njihovega življenja, če jim ga le razodene kdor koli drug, ne pa krščanski učitelj. Knjigarne so polne knjig o okultizmu, čarovništvu, astrologiji, obiskovalcih iz vesolja, o vzhodnih religijah. Vendar je ta lakota po znanju ločena od procesa razmišljanja, razpravljanja, ugibanja, oblikovanja čuta za skrivnostno. Končno moramo spoznati, da ta razkol globoko razdvaja tudi samo Cerkev.
Eden izmed temeljnih izzivov nas vseh je naučiti ljudi, da bi uvideli, kako razmišljanje sodi k našemu zaznavanju Božjega razodetja. Dialog in nestrinjanje, razprava in debata, vse to so načini, kako na ljubeč način sprejemamo resnico, ki nam je dana od Boga.
Po: papež Frančišek, svetovno srečanje mladih, Rio de Jeneiro, 2013