Startno mesto tega velikonočnega izhoda je trpljenje, saj je trpljenje posledica greha, duhovne ujetosti, iz katere nas more rešiti samo Bog. Zato je tudi zelo logično, da je Bog želel biti najprej s človekom solidaren v trpljenju. Verjetno bi v svoji vsemogočnosti lahko izbiral med neštetimi konkretnimi možnostmi načina odrešenja. A zgodovinsko, dejansko se je odločil za pot trpljenja. Pri tem ostaja nikoli zadostno razvozlano vprašanje »Zakaj«. Zakaj prav po poti trpljenja? Vedno znova je mogoče iskati odgovor le v smeri zaupanja Bogu, da je izbral pot, ki je za človeka najprimernejša. Sam je hotel postati nam enak v vsem, razen v grehu, da bi se nam laže približal in se tudi v posledicah greha z nami poistovetil ter tako premagal greh. Zanimivo je, da latinska beseda passio (trpljenje) nosi v svojem korenu tudi pomen strastnosti, ki je lahko pozitivna, v smislu velike angažiranosti, celo dokončne predanosti neki stvari, ali še bolje osebi iz ljubezni. Zato bi lahko sklenili, da je Jezusov pasijon izraz skrajne (strastne) ljubezni Boga do človeka,
v Jezusu Kristusu pa tudi človeka do Boga. Ljubezni, ki gre do konca!
Po: M. Turnšek, Človek v troedinem objemu