Tedaj so pomignili
njegovemu očetu, kako bi ga
on hotel imenovati.
Zahteval je deščico in zapisal:
»Janez je njegovo ime.«
In vsi so se začudili.
Pri tej priči so se mu
razvezala usta in jezik
in je govoril ter hvalil Boga.
Strah je obšel vse
njihove sosede in po vsem
judejskem pogorju
so govorili o vsem tem.
Vsi, ki so to slišali, pa so si
vzeli k srcu in so govorili:
»Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka
je bila z njim.«
(Lk 1,62–66)
KAJ BO IZ TEGA OTROKA?
Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.
Pred očmi lahko imamo prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (‘teta’), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Ko je Elizabeta po uslišani prošnji le rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.
»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po Božjih načrtih enkraten in neponovljiv,
vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.
Povzeto po: revija.ognjisce.si