Nedelja Svete Trojice na neki način povzema razodetje Boga, ki smo ga doživljali v obhajanju velikonočnih skrivnostih. Um in človeški govor nista najbolj prikladna za pojasnjevanje življenja Svete Trojice, odnosa med Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom, vendar so cerkveni očetje že v prvih stoletjih skušali približati skrivnost enega Boga v treh osebah, ki so jo osebno doživljali v globoki veri.
Sveta Trojica se naseli v nas na dan našega krsta. Ko se pokrižamo, se spomnimo, da smo bili krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Teolog Roman Guardini utemeljuje znamenje križa pred molitvijo v misli, da bi nas to dejanje zbralo in usmerilo v Boga naše misli, srce in voljo. Po molitvi pa se pokrižamo, da bi Božji dar, ki smo ga prejeli, ostajal v nas. V znamenju križa in v imenu živega Boga je tako vsebovano oznanilo, ki rojeva vero in navdihuje samo molitev.
Podobno, kot je Jezus apostolom obljubil, da jih bo Duh resnice vodil do vse resnice (prim. Jn 16,13), se dogaja pri nedeljskem bogoslužju. Duhovniki nam od tedna do tedna delijo kruh Božje besede in evharistije. Zato je sveti Arški župnik vernike spominjal, da je ravno duhovnik tisti, ki nas povezuje z Bogom. Ob rojstvu nas je vključil v Božje življenje, potem nas spremlja na našem zemeljskem romanju. Za končno srečanje z Bogom nas spet duhovnik umije v krvi Jezusa Kristusa.
V molitvi prosimo za zvestobo v pravi in globoki veri in naj nas v tem podpira priprošnja Device Marije. Bila je prvo bitje, popolnoma prevzeto s Sveto Trojico.
Po: J. Kužnik, V Marijini šoli – Častitljivi del