Različna imena naznačujejo nedoumljivo skrivnost: sveta daritev, sveta maša, mašna daritev – Gospodov obed – lomljenje kruha – evharistični shod – spomin trpljenja, smrti in vstajenja – sveta in božja liturgija, svete skrivnosti – sveto obhajilo.
(KKC 1328–1332)
Sveta daritev, sveta maša, mašna daritev: V evharističnem slavju je navzoča edinstvena Kristusova daritev, ki dopolnjuje in presega vse daritve. Cerkev in verniki s svojo predanostjo prinašajo sami sebe v Kristusovo daritev. Beseda maša prihaja od latinskih besed odslovitve »ite, missa est« – pojdite zdaj, poslani ste!
Gospodov obed: Vsako evharistično slavje je še vedno obed, ki ga je Kristus obhajal s svojimi učenci, in obenem anticipacija obeda, ki ga bo Gospod obhajal z odrešenimi ob koncu vseh dni. Bogoslužja ne delamo mi, ljudje – Gospod je tisti, ki kliče k bogoslužju in je v njem skrivnostno navzoč.
Lomljenje kruha: ‘Lomljenje kruha’ je bil star judovski običaj ob obedu, ki ga je Jezus uporabil pri zadnji večerji, da bi izrazil svojo predanost ‘za nas’ (Rim 8,32). Po ‘lomljenju kruha’ so ga po vstajenju učenci spet prepoznali. ‘Lomljenje kruha’ je praobčina imenovala svoja liturgična obedna (mašna) slavja.
Evharistični shod: Obhajanje Gospodovega obeda je tudi ‘zahvalni’ shod, v katerem se vidno izrazi Cerkev.
Spomin trpljenja, smrti in vstajenja: V evharističnem slavju občestvo ne slavi samega sebe, ampak odkriva in vedno znova slavi navzočnost odrešilnega Kristusovega prehoda skozi trpljenje in smrt v življenje.
Sveta in Božja liturgija, svete skrivnosti: V evharističnem slavju se nebeška in zemeljska Cerkev združita k enemu samemu praznovanju. Ker so evharistični darovi, v katerih je navzoč Kristus, tako rekoč nekaj najsvetejšega na svetu, govorimo tudi o Najsvetejšem.
Sveto obhajilo: Ker se v sveti maši združimo s Kristusom in po njem med seboj, govorimo o svetem obhajilu (communio = občestvo).