Pojedina je bila pri orientalskih narodih glavna točka povabila in gostoljubnosti. Je eno najstarejših znamenj skupnosti in ljubeznivega sprejema.
Jesti je osnovna potreba, gostija – pojedina, pa je rezultat kulture.
Gostija je dejanje gostoljubja, ne služi samo za potešitev lakote.
V današnjih časih pomanjkanja časa in pridobitništva je jed postala spet samo osnovna življenjska potreba, ne pa priložnost, ko se utrjuje skupnost.
Menze, restavracije s hitro prehrano in kioski s hrano, kjer človek mimogrede nekaj vrže vase, povzročijo, da je človek v množici popolnoma osamljen.
Starejši so dobro vedeli, zakaj so zahtevali, da mora družina jesti skupaj, in nedeljsko kosilo je bilo prav tako slovesno kot skupna molitev. Prav zato je tudi po samostanih strog predpis, da morajo redovniki vselej jesti skupaj pri isti mizi.
Enako velja za evharistično gostijo: biti mora dejanje skupnosti, kar je lahko samo pri maši.
Poskrbeti moramo torej, da bomo s hrano krepili zavest medsebojne skupnosti in skupnosti z Bogom,
pa naj bo to hrana z Božje
ali s človeške mize.
V družinskem življenju in v našem odnosu do Boga mora delovati neke vrste osmoza. Kaj je to? Prehajanje vode ali drugih hranilnih snovi skozi celično membrano; od tam, kjer je je veliko več, prehaja tja, kjer je je manj.
Mislim, da je slabenje zavesti odnosa do evharistične daritve pogojeno s slabo zavestjo potrebnosti obrednega obhajanja okrog družinske mize
(vsak razlog in izgovor je dober, da smo odsotni od skupnega obeda ali da ga predčasno zapuščamo).
Tudi med Jezusom in poslušalci je šlo za neke vrste osmozo: »Jaz sem živi kruh … Kdor mene uživa, bo živel vekomaj!«
Apostolsko delo je odvisno od svetosti, brez katere se lahko naredi velike korake na stranpot (Gregor Veliki).
Povzeto po: T. Kompare, Bogoslužno leto B