Zgodbo o farizeju, ki samozavestno stoji v ospredju templja, in o cestninarju, ki se pri vratih sklonjen trka na prsi, smo slišali že nič kolikokrat. Vedno znova pa se moramo poglabljati v njeno vsebino in se ob njej spraševati, kako je z našim ponašanjem v templju.

Farizej se postavlja spredaj, ker je prepričan, da tja spada. Razmerja do Boga in do ljudi ima urejena, ni krivičnik in prešuštnik, v vsem se ravna po predpisih, davke redno plačuje cerkvenim in državnim oblastem. Toda njegova molitev Bogu ni všeč. Zakaj?

Cestninar stoji zadaj, nima se s čim hvaliti, priznava svojo nevrednost, pa je od Boga sprejet. Kako to?

Bog greha ne more odobravati, zato cestninarja ne sprejema in ne opravičuje zaradi njegove grešnosti. Sprejema in opravičuje ga zato, ker je iskren in svojo grešnost priznava. Resnica o sebi ga razsvetljuje in osvobaja. Domov se vrača vesel, olajšan in opravičen.

Ali se nismo tudi mi vračali iz spovednice ali od kod drugod lahko, razsvetljeni in osvobojeni, kadarkoli smo zmogli toliko iskrenosti, da smo pred seboj, pred ljudmi in pred Bogom priznali resnico o sebi, čeprav je bila morda bridka.

Kaj pa je bilo narobe s farizejem? Sodil je, da za opravičenje zadostuje pripadnost »stranki«, ki jo je imel za edino pravo in Bogu všečno. Mislil je, da ga naredi pravičnega že samo izpolnjevanje predpisov po črki, ne da bi se poglobil v njihovega duha. Narobe je bilo, da se je vzporejal z drugimi in jih preziral zaradi njihove drugačnosti. Ni doumel, da ima tudi cestninar svojo pot in da samo Bog vidi, kako po tej poti hodi. Zato more samo Bog to pot pravično presojati.

Najbolj narobe pa je bilo, da je bila farizejeva molitev brez ljubezni. Brez ljubezni do Boga, saj je pod pretvezo, da moli, hvalisal samega sebe. Brez ljubezni do bližnjega, saj če bi ga ljubil, se ne bi povzdigoval nad njim ter ga preziral.

Po: p. F. Cerar

Dva različna molivca
Označena na: