Na začetku današnjega evangelija stoji nenavaden stavek: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.« Ta stavek spominja ne le na potovanje Izraelcev skozi puščavo, kjer so jih pikale strupene kače, ampak tudi na pripoved o prvem človeku v raju. Tudi tam se omenja kača, ki je visela z drevesa in s svojo zvito logiko preslepila človeka. Vanj je zasejala dvom o Božji dobroti. Opisala mu ga je kot nekoga, ki mu nalaga le bremena in mu ne privošči sreče, ki jo sam uživa. Zameglila mu je resnico, laž pa mu je predstavila kot nekaj prepričljivega in osrečujočega. Zaradi te zaslepljenosti ni več prav videl niti Boga niti sebe. Ravno ko je sanjal o tem, kako si bo prilastil življenje, je usodno skrenil s poti življenja.
Proti tej moči laži, ki je človeku zadrgnila zanko in
ga oropala življenja, je Bog postavil  drugo drevo – drevo križa.

On, ki visi na križu, nam odpira zamegljene in zaslepljene oči in nas uči prav gledati. Kdor se namreč ozre nanj, spoznava, da je Bog tako ljubil svet, »da je dal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje« (prim Jn 3,16). Kdor se ozira nanj, spozna, da Bog človeku ni nevoščljiv, ampak je brezmejno dober in usmiljen. Kdor gleda na križ, spozna, kaj je resnična ljubezen. A ne gleda le človek, ampak se obenem sreča s pogledom njega, ki je ljubezen. Odslej lahko zaživi v resnici.

Brezmejna božja ljubezen
Označena na: