Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res ‘Božji konzul’, kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik Božje volje.
Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. S šolanjem v visokih krogih si je pridobil temeljito izobrazbo. S podedovanim premoženjem je zgradil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši, kjer se je naselil tudi sam. Po smrti papeža Pelagija leta 590 je bil soglasno izvoljen za njegovega naslednika. Umrl je leta 604.