Vrata kašče so cvileče zaškripala. Slišalo se je nekaj krepkih korakov. Potem je močna roka previdno dvignila pokrov velike skrinje ob steni. Bil je gospodar. Z božajočim pogledom je premeril zlato pšenično zrnje in ga nagovoril: Napolnil bom vrečo in te odpeljal v mlin. Postalo boš lepa bela moka. Iz nje bo gospodinja pekla kruh. Položila ga bo na lično pogrnjeno mizo. Otroci bodo jedli in rastli, žena in jaz bova dobivala moč za delo in premagovanje skrbi. Kos bo tudi za reveže na pragu … Pšenica se je razveselila, saj je vedela, da je zato zrastla, bila požeta, omlačena in spravljena v kaščo. Šumeče je šepetala, ko jo je gospodar sipal v vrečo.
Ko je prišel naslednjič, je žito nagovoril: Včeraj smo zorali veliko njivo. Danes jo bomo zasejali – s tabo, draga pšenica. V zemlji boš vzklila in čakala pomladi. Potem boš ozelenela, se okrepila, se pognala k višku proti soncu in rodila sad: trideseteren, šestdeseteren, morda celo stoteren … Bog te blagoslovi na poti, ki jo danes začenjaš.
Eno od zrn pa je modrovalo: Nočem postati kruh, nočem v hladno zemljo, sploh nočem, da drugi z mano razpolagajo.
Ostati hočem samo in samostojno. Živeti hočem zase in ne za druge. –
Stisnilo se je v špranjo in se samovšečno naslajalo ob misli, koliko pametnejše je od drugih in kako modro je ukrenilo, ko se je skrilo. A veselje je bilo kratko. Od nekod je neslišno prilezel črv. Zasadil je svoje požrešne zobe v zrno prav na tistem mestu, kjer bi pognalo korenine in se s steblom dvignilo navzgor. Črv se je vidno debelil, zrnu pa je življenje usihalo. Komaj se je še zavedalo, ko je spet prišel gospodar. Z omelom v roki je skrbno počistil vse razpoke v skrinji. Zrno je padlo v smetišnico, bilo odnešeno ven ter obenem z drugimi smetmi vrženo na gnojišče.
Žal nam je zrna, ki ni razumelo, da je edini smisel njegovega bivanja darovanje za druge; ki ni spoznalo, da je v tem darovanju njegova sreča in polnost.
Po: p. F. Cerarju