»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Beremo v današnjem evangeliju. Naštete sposobnosti pomenijo naslednje:

Srce pomeni moč volje,

duša življenjsko moč,

mišljenje moč razuma;

poleg vseh naštetih je omenjena še življenjska moč nasploh.

Jezus med vsemi naštetimi sposobnostmi ni hotel potegniti ostre meje, pa tudi ni imel namena izčrpno govoriti o vidikih našega notranjega življenja. Hotel je povedati, da moramo vse svoje moči, brez izjeme, postaviti v službo ljubezni do Boga.

Vsako našteto sposobnost naj bi »vso« dali v službo ljubezni do Boga.

Z vso intenzivnostjo in vsemi svojimi zmožnostmi naj bi svoje sposobnosti usmerili v ljubezen do Boga. Z vsem, kar smo, naj bi odločno in v ljubezni bili predani Bogu.

Tu se nam postavi veliko vprašanj. Je to kdo že kdaj dosegel?

Obstaja kakšna možnost, da bi izpolnili to zapoved?

Kdo lahko o sebi trdi, da ljubi Boga na tako popoln način?

In kakšen je naš dejanski odnos do Boga?

Ali ni večkrat tako, da na Boga sploh ne mislimo, da ravno zanj nimamo časa,

da dvomimo in z Bogom nimamo kaj početi?

Kako je mogoče samega sebe pripraviti k ljubezni do Boga?

Ali je ljubezen mogoče zapovedati in aktivirati s pomočjo volje?

Jezus s to zapovedjo ni mislil enega samega dejanja,

ki bi ga bilo mogoče izvršiti naenkrat.

Gre za življenjsko nalogo.

Ljubezen do Boga, v vsem življenju, je naš cilj.

Z ljubeznijo je mišljen odnos, v katerega vstopimo s svojo celotno osebo.

Kadar samo nekaj darujemo, kadar samo izgovarjamo molitvene obrazce, kadar darujemo stvari, ki niso del naše osebe,

in kadar se to dogaja, ne da bi se pri tem angažirali s svojo celotno osebo,

takrat ne ljubimo in zgrešimo smisel svojega življenja.

V ljubezni je v igri lastna oseba. Ljubezen je vsaka oblika osebnega srečanja z Bogom, pač glede na naše različne zmožnosti in sposobnosti. zapoved zahteva, da se z vsem, kar smo, Bogu popolnoma predamo

Po: K. Stock, Jezus – veselo oznanilo

Za kakšno ljubezen gre?
Označena na: