Živim s svojo skoraj triindevetdesetletno materjo, ki še vedno kuha, pomiva, pospravlja in opravlja nalogo telefonistke.
Pogosto se mi zgodi, da moram po večerji od doma. Ko se vrnem, ne glede na uro, jo najdem, kako me čaka na vratih. Ne vem, kako zazna, da prihajam. Zaklepanje garažnih vrat? Vklop stikala za luč? Škripanje vhodnih vrat? Antene pričakovanja? Večkrat sem jo poskušal prepričati, naj me ne čaka budna. Potem sem nekega večera nehal vztrajati. Domov sem s vrnil zelo pozno. Stala je pri odprtih vratih. Rekel sem ji dokaj odločno: »Mama, morala bi biti v postelji, prestara si že, da bi ostala na nogah do tako pozne ure. Zakaj me hočeš na vsak način čakati?« S svojo običajno milino mi je odgovorila: »To boš razumel takrat, ko boš prišel domov in ne boš več našel nikogar, ki bi te čakal.« Od tistega večera se trudim, da ne prihajam domov prepozno, rekel pa ji nisem nič več. Gotovost, da nas Bog vedno čaka, od koder koli in kadar koli se vrnemo, je najmočnejši dokaz ljubezni, ki nam ga je lahko dal.
T. Lasconi, 365+1 dan s Teboj