Če je Jezus naš kralj in naš Gospod, potem iz tega sledi logičen sklep, da smo mi Božji služabniki. Torej se mu prostovoljno povsem izročamo, ker ga kot Gospoda sami priznavamo, mu verjamemo in zato tudi želimo živeti po njegovih navodilih in željah. Praktično to pomeni, da mu po svojih najboljših močeh želimo povsem podvreči svoje misli, da želimo
svoje besede oblikovati v skladu z njim, ki je Beseda živega Boga, in da želimo, da so vsa naša dejanja povsem podrejena njegovi volji, kot našemu »vodilu«. Da smo služabniki v odnosu do Gospoda v zadnji stopnji, pomeni tudi to, da se zavedamo, da sami nismo zmožni odrešenja, zato moramo samo v njem iskati zadnji vzrok svojega upanja na odrešenje in večno življenje. Prav tako kot svoje večne prihodnosti nimamo v svojih rokah, ugotavljamo, da tudi temelja svojega bivanja ne moremo imeti drugje kot samo v njem.
Ta odnos Gospod, kralj, vladar – služabnik, nima v sebi niti trohice pridiha gospodovalnosti v posvetnem pomenu besede niti kančka suženjske odvisnosti. Nasprotno, saj lahko samo v tem odnosu dosegamo najvišjo mero svoje svobodnosti. Vsi drugi odnosi nas v resnici lahko zasužnjujejo.
M. Turnšek.