LUKA 11,1–13
Nekoč je JEZUS na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«
2 Rekel jim je: »Kadar molite, recite:
Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo.
O očenašu gl. opombe k Mt 6,9-13. Večina eksegetov misli, da je Lukova oblika molitve, ki je krajša od Matejeve in se od nje v več pogledih razlikuje, teološko preoblikovana različica ene molitve, ki jo je učil Jezus, čeprav je seveda mogoče, da je že od začetka šlo za dve zelo podobni, a različni molitvi.
3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne
4 in odpústi nam naše grehe,
in ne vpelji nas v skušnjavo!«
5 In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha,
kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹
in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹
8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!
Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?
12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce?
13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«