Peter se je kar spoznal na ribištvo. Podvomil pa je, da je to področje domače tudi Jezusu, saj mu je ta sredi belega dne svetoval, naj odrine na globoko in vrže mreže. Tega ne bi storil noben izkušen ribič. Zato je Jezusovo naročilo sicer izpolnil, a z jasnim pridržkom: »Na tvojo besedo.« Potihoma si je mislil: Če se bo tu kdo osmešil, ne bom jaz tisti.
Podoba pa se je kaj kmalu spremenila. Nihče ni bil osmešen. Peter pa se je hudo zresnil. Mreže so bile v hipu polne rib. Česa takega ribištva vajeni Simon še ni doživel. Zaslutil je, da mora biti tu na delu višja sila, ki presega njegova ribiška izkustva.
Jezus je v tem primeru zares obšel naravne zakonitosti ribištva. Nobenega zagotovila ni dal, da bo tako delal vedno. Izkustvo kaže nasprotno – kaj takega se zgodi zelo poredko. Dogodek na jezeru nam hoče povedati, da ima Jezus morje, mreže in ribe v svoji oblasti. Ni odgovoren nam, kdaj, kje in kako bo s to oblastjo razpolagal. Gotovo pa je, da bo nagrajen vsakdo, ki bo mogel reči, da se je vso noč trudil.
Petra je ob dogodku obšla groza. Začutil je bližino svetega. Čeprav mu Jezus ni ničesar očital, je nenadoma prepoznal v sebi takšnega grešnika, da je čutil dolžnost to javno izpovedati. Pred tem ni bil nič manj grešen, a mu je bila grešnost prikrita.
Ko pa je ob čudežnem ribolovu žarek Božje luči posijal v njegovo notranjost, je spoznal vso bedo svoje duše. Skril bi se, bežal bi, a kam. Zato je prosil Jezusa, naj gre On proč. Božja svetost in človeška grešnost pa ne spadata skupaj.
To je vedel tudi Jezus. Ni šel proč in tudi Petra ni odslovil. Poskrbel pa je, da se je zgodilo nekaj drugega
. V trenutku, ko je Peter grešnost priznal, je ni bilo več. Odstranila jo je ista Jezusova moč, ki je napolnila Petrovo mrežo z ribami. Peter je postal usposobljen drugačnega ribištva: postal bo ribič ljudi.
Po: F. Cerar, Beseda da Besedo