Naši predniki pa so sebe označili z
‘NA ČELU NOSI VEČNOST’ = ‘ČELOVEK’.
Brez nekega posebnega truda pa vsak od nas lahko vidi in sliši, da so naši predniki verovali v posmrtno življenje: npr.:staroslovanski grobovi v okolici Ptuja in drugod, potem pa naš govor, besede, ki jih uporabljamo. Posebej še ta ‘definicija’, naziv s katerim označujemo to BITJE ki hodi po dveh nogah, se veseli, se smeje, govori čuti…ljubi, ..ČLOVEKA – ČELOVJEKA (glej molitve v bogoslužju na staroslovenskem jeziku)..
Zahvalimo se Bogu za to milost vere, ki si jo dal našim pradedom, hvala Ti, ker Te moremo slaviti s tem slovenskim jezikom…
HVALA TI, KER SEM ČELO-VEK, ne pa ČELO-BIFTEK, ali ČELO-GNJAT, ali ČELO-BUNKA. Hvala ti za vsa ta bitja, živali, ki si nam jih dal za tozemeljsko preživetje. A samo človek je ČELO-VEK, NOSI V SEBI VEČNOST.
Prosim TE, DOBRI OČE, ne dopusti, da bi bil ČELODENAR, ČELOLOPOV, ČELOINTERNET, skratka ČELOMRTVEC…!