V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo delovati že leta 1933, je bilo med množico zapornikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna »baraka narodov«. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov, zato da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. Smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež (sveti Janez Pavel II.) med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem novomašnem slavju sodelovali, je bil tudi slovenski duhovnik Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachauu.
12. avgust – KAREL LEISNER